Takrat, ko je bila krajina naš dom

Krajina, po kateri hodimo vsak dan, ni le prostor, ki ga vidimo pred seboj. V njej so shranjeni spomini ljudi, ki so v njej živeli pred nami. Kamni, jame, gore, vode, poti, meje in imena krajev niso le del narave ali zemljevida, temveč lahko nosijo sledi različnih verovanj, običajev, strahov in zgodb, ki so se skozi stoletja prenašali iz roda v rod.

Prof. dr. Katja Hrobat Virloget mitsko krajino razume kot nekakšen palimpsest – prostor, na katerem se skozi čas plastijo različni pomeni. Nova verovanja in tradicije niso nujno izbrisali starejših, temveč so se pogosto navezali nanje, jih preoblikovali in jim dali nove pomene. Tako lahko isti prostor v sebi združuje različne predstave o svetu – od starejših verovanj do krščanskih, ljudskih in sodobnih razlag. Prav zato je mitska krajina del nesnovne kulturne dediščine ter prostor kolektivnega spomina in identitete.
Ljudje sicer redko govorijo o tem, kar znanstvena misel opredeljuje kot paranormalno ali nadnaravno. O takšnih izkušnjah se pogosto raje zavijejo v tišino. Kljub temu ima vsakdo v sebi ponotranjene strahove pred skrivnostnimi in nevarnimi kraji, nezavedna »vraževerja« in prepričanja, po katerih se ravnamo v vsakdanjem življenju. Spiritualne izkušnje, nenavadna občutja in dogodki niso le privlačne podobe iz starih zgodb in legend, temveč so vpisani v konfiguracije naših »resničnostnih programov«. V povezavi z mitskimi krajinami se zato prof. dr. Hrobat Virloget ukvarja tudi z etnografijo tišine – z razumevanjem tišine, ki jo odkriva v raznovrstnih primerih tako imenovane težke dediščine in pozabljene zgodovine.

Sogovornica: dr. Katja Hrobat Virloget
Redna profesorica, znanstvena svetnica
Oddelek za antropologijo in kulturne študije, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije

Fotografija: K. H. Virloget: Cesta sredi značilne kraške suhe krajine, ki deluje kot mejnik v prostoru