Med 14. in poznim 18. stoletjem je na oni strani velikega zidu nastalo več romanov, ki sicer sodijo med največje dosežke kitajske književnosti, a jih na Zahodu še danes le slabo poznamo. Kaj torej zamujamo?
»Cesarstvo, ki je bilo dolgo razdruženo, se bo naposled spet združilo; in cesarstvo, ki je bilo dolgo združeno, se bo naposled spet razdružilo. Tako je bilo od vekomaj.« Takole, udarno in velikopotezno, se začenja Romanca treh kraljestev, eden najboljših, najpomembnejših, najvplivnejših, sporočilno najkompleksnejših in med bralkami in bralci tudi najbolj priljubljenih kitajskih romanov vseh časov – le da zanj v Sloveniji pa menda tudi drugod na Zahodu povečini še slišali nismo. In nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi za drugih pet del, ki jih Kitajke in Kitajci po tradiciji umeščajo v srce svojega romanesknega oziroma, širše, literarnega kanona: za Razbojnike iz močvirja Liangshan pa za Potovanje na zahod, za Slivov cvet v zlati vazi, za Sanje v rdeči sobi in za Učenjake.
Kaj torej zamujamo? Za kakšne zgodbe in junake, za kakšno vznemirjenje in napetost, za katere življenjske modrosti in uvide, za kakšne stilistične umetelnosti, za kakšno priložnost pobliže spoznati ali nemara celo bolje razumeti deželo na oni strani velikega zidu se navsezadnje prikrajšamo, če puščamo ta dela ob strani, če puščamo, da te klasike kitajskega romanopisja še naprej ostajajo neprebrane? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in prevajalko Katjo Kolšek, ki je za založbo Beletrina predlani neposredno iz izvirnika prevedla lep kos Slivovega cveta v zlati vazi.
Foto: stenska poslikava iz cesarske Poletne palače v Pekingu, ki upodablja prizor med Lin Daiyu in Jia Baoyujem, ljubimcema iz romana Sanje v rdeči sobi (Shizhao / Wikipedija)
