"Največ, kar lahko ponudimo žalujočemu otroku ali mladostniku, je iskrena prisotnost"

Koliko je v sodobni družbi, ki se večinoma ukvarja s hiperprodukcijo, tako dela kot užitka, tudi strahu, sploh časa za razmislek, za notranji dialog o minevanju, o smrti. O nečem tako neizogibno življenjskem in gotovem. Velikokrat mi pride na misel izjava ameriškega režiserja Woodyja Allena, ki jo je seveda začinil s svojim značilnim črnim humorjem, ko je rekel: »Ne bojim se smrti, samo nočem biti zraven, ko se bo to zgodilo.« Ampak dokončnost, vsaj zemeljska dokončnost v telesu, izgube bližnjih oseb sploh, so ene najtežjih preizkušenj v življenju. Še posebej pa je težko, če izguba doleti otroka ali mladostnika. Smrt starša, sorojenca, starega starša ali druge pomembne osebe, pogosto globoko zareže v otrokovo doživljanje sveta, njegov občutek varnosti in vsakodnevno bivanje. Šola je vse pogosteje otrokov drugi dom, zato postane pomemben prostor, kjer otrok s svojo bolečino ne bi smel ostati sam. Učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni sodelavci se ob takšnih situacijah pogosto znajdejo pred zahtevnim vprašanjem: kako k otroku pristopiti varno, spoštljivo in podporno? Zato je nastal priročnik za učitelje in strokovne delavce, kot podpora otrokom in mladostnikom v času žalovanja – Ko bolečina pride v razred, njegova avtorja pa sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov.

Miha Zimšek – sodelavec na programih Slovenskega društva Hospic. Deluje na odboru Murska Sobota kot koordinator spremljanja in vseh ostalih programih ter aktivnostih društva. Pri društvu je 17 let, od tega je bil 10 let prostovoljec. Je tudi vodja programa žalovanje otrok in mladostnikov, kamor sodi tudi tabor Levjesrčni Rok Kuralt - strokovni delavec na območnem odboru Ljubljana Slovenskega društva Hospic, 7 let je bil tudi prostovoljec