Ker so romani izjemno raznoliki po svojem obsegu, obliki in vsebini, tudi ni nemudoma jasno, kaj bi utegnila biti tista njihova skupna lastnost, zaradi katere jih vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman
Tolstojeva Ana Karenina je, kot dobro vemo, precej špehata knjiga, medtem ko je Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice čisto tanka. Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja se sklene tragično, s samomorom, medtem ko se Prevzetnost in pristranost Jane Austen izteče v pravi pravcati happy end. Cervantesov Don Kihot kar kipi od napetih prigod in preobratov, medtem ko Oblomov, osrednji junak v istoimenskem delu Gončarova, komaj vstane iz postelje. Povedi, v katerih je Proust izpisal V Swannovem svetu, so vratolomno nalomljene v številna priredja in podredja, ki v iskanju končne pike zlahka bohotno napolnijo celo stran ali še več, medtem ko so Hemingwayevi stavki v Komu zvoni poudarjeno kratki, čvrsti, strogo obvladani. Medtem ko García Márquez v Stotih letih samote po svoje popisuje zgodovino Kolumbije, nam Cao Xueqin s Sanjami v rdeči sobi slika osupljivo podobo Kitajske sredi 18. stoletja. In ko smo že pri stoletjih – Petronij je svoj Satirikon pisal v prvem, Han Kang pa svojo Vegetarijanko v enaindvajsetem.
Ni kaj, svetovni romaneskni kanon sestavljajo dela, ki si med seboj niso niti malo podobna. Pa vendar za vse te knjige pravimo, da so to romani. Zakaj? Kaj neki bi utegnila biti tista njihova sicer izmuzljiva, težko ugotovljiva, skrivnostna, a vendar skupna lastnost, ki nam omogoča, da jih – pa naj bodo še tako različni med seboj – vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofska fakultete, akad. dr. Toma Virka. Naš gost je namreč pred nekaj meseci pri Založbi Univerze v Ljubljani izdal razpravo Spisi o teorijah romana, kjer na pregleden in komunikativen način pretresa nekaj najbolj intrigantnih, intelektualno ambicioznih teorij, ki so jih v 20. stoletju ponudili raziskovalci literature, da bi odgovorili na zagonetno vprašanje, kaj je to roman oziroma, še natančneje, po čem je roman pravzaprav roman.
Foto: don Kihot in Sančo Pansa, junaka prvega evropskega novoveškega romana, kakor ju je leta 1893 upodobil francoski slikar Louis Anquetin, litografija (Wikipedia, javna last)
