Staro ljudsko izročilo pravi, da je Kamnik nekoč stal ob robu precej velikega jezera. Je to čista izmišljija ali pa se v teh zgodbah, pesmih in govoricah skriva več kot le zrno resnice?
Si lahko predstavljate ledeniško jezero in visoko nad njim grad, ki stoji na strmi pečini? No, zdaj pa v svoji domišljiji še dvignite pogled od mirne jezerske gladine in poglejte proti severnemu obzorju; si tam lahko zamislite alpske gorske vrhove? – Seveda si jih, saj ste točno tako podobo videli, ko ste zadnjikrat obiskali Bled! Toda etnologinja, folkloristka in dolgoletna raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, dr. Marija Klobčar, pravi, da bi točno tak prizor z jezerom in gradom nad njim in gorami v ozadju videli, če bi se s časovnim strojem odpravili v 14. stoletje in obiskali – Kamnik …
Ne verjamete? – Potem najbrž še niste prebirali intrigantne razprave Zvonovi so sami zapeli : naravne nesreče in kolektivni spomin, ki jo je dr. Klobčar pred nedavnim objavila pri Založbi ZRC in v kateri svojo analizo ljudskega slovstvenega gradiva, ki se nam je ohranilo, ter nekaterih verovanj in običajev s širšega kamniškega konca spretno povezuje z modernimi geološkimi raziskavami, da bi navsezadnje prepričljivo pokazala, da je Kamnik nekoč res stal na bregu ne prav majhnega jezera.
A če je tako, tedaj se je seveda treba vprašati, kaj se je s tem fantomskim jezerom pravzaprav zgodilo? Kako je možno, da je jezero bilo in da ga danes ni več? In zakaj so ljudske pesmi in povedke tisti nepogrešljivi ključ, ki odpira vrata te skrivnosti? – Prav to so tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Marijo Klobčar.
Foto: freska iz cikla Apokalipsa Nikolausa Wurmeserja v kapeli Marijinega vnebovzetja na gradu Karlštejn na Češkem, ki najverjetneje prikazuje potres l. 1348 v Beljaku (detajl z naslovnice knjige Zvonovi so sami zapeli)
