Betežen orjak v čipkasti bundi jé golaž ali Zakaj slovenščina ne more brez besed madžarskega izvora

Prehajanja besed med slovenskim in madžarskim jezikovnim okoljem je bilo v zadnjem tisočletju več, kot bi si mislili

Vsi vemo, da so meje jezikov luknjičaste in prepišne, da se besede pač neprenehoma selijo iz enega jezikovnega okolja v drugo. Samo poglejmo slovenščino in njej sosednje jezike – žaga in cilj sta, na primer, med nas prišla iz nemščine, bankrot in mornar iz italijanščine, otvoritev in čevapčič pa iz hrvaščine. Kako pa je z našo četrto jezikovno sosedo? So poleg germanizmov, italijanizmov in hrvatizmov v slovenščini tudi madžarizmi? In če so, za katere besede pravzaprav gre?

Odgovor smo v tokratnih Jezikovnih pogovorih iskali v pogovoru z dr. Elődom Dudásem, slovenistom in kroatistom, predavateljem na Oddelku za slavistiko na Filozofski fakulteti Univerze Lóránta Eötvösa v Budimpešti. Pred naš mikrofon smo ga povabili, ko je sredi junija obiskal Ljubljano in v kontekstu Historičnega seminarja na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU predaval o zgodovini madžarsko-slovenskih jezikovnih stikov ter o besedah madžarskega izvora, ki so skozi stoletja obogatile tako knjižno slovenščino kakor dialekte panonske narečne skupine.